fine-tune/ocr_test_db/Obravnave deželnega zbora kranjskega v Ljubljani ... (12.05.1893, letnik 33, številka 13)_17.txt

336 XIII. seja dne 12. maja 1893. —

tedni je načelnik z dvema profesorjema stal v mu­ zeji, ko pride nek kmet in pravi: „Tukaj imam staro orožje“. Bil je nek železni kavelj. Kustos ga vzame v roko, ga pogleda in pravi: „Meine Herren eine altrömische Waffe, vielleicht ist damit ein Soldat des Quintus X. einmarschirt in diese Gefilde!" (Živahna veselost v središči in na desni. — Lebhafte Heiterkeit im Centrum und rechts.)

Kustos napravi pobotnico za 60 kr., jo da kmetu, ta jo podpiše, uzarne 60 kr. in pusti v ku­ stosovih rokah tisti železni kavelj. Dotična gospoda, ki sta bila navzoča, sta pa vender nekoliko dvomila, ali je res ta stvar tako stara. Pričneta kavelj obračati in končno sta najdla mesto, na katerem se je našla številka 1863. Pokazalo se je končno, da je bil to nek kavelj, katerega je slovenska vas leta 1863. dala svojemu nočnemu čuvaju napraviti. (Veselost v sre­ dišči. — Heiterkeit im Centrum.)

Prepričan sem sicer, da zaradi tega ne bo po­ ginil naš zavod, vender pa me v srce boli, da je mogoče, da se kaj tacega govori, kajti če se take stvari pripovedujejo, ne postane s tem smešen samo dotični uradnik, ki take kaveljne kupuje kot staro­ rimsko orožje, temveč smeši se in v nič dene ves zavod. Zaradi tega mislim, da je skrajni čas, da naš deželni odbor začne nekoliko strožje postopati. Ako si ogledamo poročilo deželnega odbora o starinskih izkopavanjih, se meni vsaj vidi, da se tisto kopanje zvršuje nekoliko površno. Poročilo obsega 2 ali 3 tiskane strani, ali končno ostane vtis, da se ni našlo nič dobrega, ampak le tu in tam kaka stara žlindra, kakor da bi bila žlindra najvažnejša starinska reč. Iz tega poročila raz vidim, da se je na najdišči kneza Windischgrätza začelo z nova kopati in da se nič druzega ni našlo, nego kup stare žlindre, katere menda Windischgrätz ni hotel vzeti. Potem se kon- statuje, da se je v Zagorji kopalo in da se je tam našel mrlič, ki je v vsaki roki držal kos žlindre. Torej zopet žlindra, in sploh se mi vidi, da ima žlindra preveč pomena v muzeji, kajti če bo šlo tako naprej, nastal bo končno iz muzeja samega le velikansk kup žlindre, ki ne bo imel nobene posebne vrednosti. Zaradi tega pa — in to mi je dalo glavni povod, da sem se oglasil k besedi — zdi se mi pre­ čudno, da naš visoki ali slavni, ali kakor hočete, de­ želni odbor odpošlje načelnika našega muzeja, ki še na Kranjskem ne najde nič nego žlindro, na drago pot v Italijo. Guli smo, da je dobil kustos od de­ želnega odbora posebno podporo, da gre v Italijo ogledat si tam muzeje. Od druge strani se nam stvar tako pripoveduje: Načelnik deželnega muzeja, ki prej ko ne dobro čuti, od katere strani mu vleče ugodna sapa, hotel se je udeležiti romarskega vlaka in obiskati sv. Očeta. Ničesar nimam proti temu, ako kdo hoče v Rim k sv. Očetu, ampak to naj stori na svoje troške. Kustoz našega muzeja pa je zahteval od deželnega odbora podpore 150 gld., da bi se mogel udeležiti romarskega vlaka. Klerikalno - radi­ kalna večina pri našem deželnem odboru pa, da- siravno ima glavarja, kateri vsako odgovornost na se prevzame (Deželni glavar: — Landeshauptmann: „Vsake ne“.) mislila si je, da potreba vender ni tako živa, da bi kustoz v Rim šel takrat, kadar gredo

XIII. SihuilA tun 12. Tilni 1893.

romarji in rekla je: „Če dobi kustos 150 gld. ude­ ležil se bode romarskega vlaka, to pa ne bode vsem všeč. Dajmo mu torej še 50 gld. torej vsega skupaj 200 gld. ampak s tem pogojem, da gre tudi na Elbo, kjer imajo posebno znamenito žlindro.“ — R res, dali so mu 200 gld. z nalogom, da preišče tudi žlindro na Elbi. Kak drug nalog pa je kustoz še dobil? Seveda načelnik našega muzeja v Italiji nima veliko iskati in s podporo 200 gld. se tudi ne bode dalo doseči posebnih resultatov, kajti ako se pošlje koga v Italijo, da tam napravlja študijo, potem 200 gld. ni zadosti; toliko zapije in potem bode moral peš nazaj, ako ga ne bodo žandarji nazaj prignali v našo Avstrijo. Da je stvar torej nekoliko opravičil, dal je deželni odbor načelniku našega mu­ zeja nalog, da naj vzame saboj fotografijo tiste si­ tule, ki jo imamo v muzeji, ter jo primerja z ena­ kim eksemplaroin, ki je menda v Bologni ali kje. To je bil torej nalog, katerega je dobil kustoz na­ šega muzeja, ko je potoval v Italijo. Gospoda moja, jaz mislim, da je končno primera naše situle z ono, ki jo imajo v Italiji, vender za nas brez pomena. Hvalimo Boga, da imamo tisto dragoceno situlo, če pa imajo drugodi jednako, naj jo imajo.

Načelnik našega muzeja je torej dal napraviti fotografijo naše situle, jo je vzel pod pazduho in šel v Italijo, primerjat jo s situlo v Bologni. (Smeh v središči. — Gelächter im Centrum.)

Recimo, da je bila ta primera res potrebna, ali če se je samo to hotelo, potem bi se bilo to dalo doseči dosti cenejše. Naj bi bil naš deželni od­ bor poslal v Bologno po fotografijo, (Smeh v sre­ dišči. — Gelächter im Centrum.) in potem bi se bili situli ceneje dali primerjati, tem bolj ker gotovo vem. da imamo v muzeji že lepo fotografijo Bolo- genske situle, med tem ko je naš kustos nesel saboj prav slabo fotografijo naše situle. Da je bil pa nalog, katerega je deželni odbor dal kustozu, le humori­ stičnega pomena, izvira od todi, da kustoz ni izhajal s tistimi 200 gld. in šel torej pogledat le Rimske lepote, med tem ko je tisto žlindro na Elbi pustil na strani in Elbe še niti videl ni. (Veselost v sre­ dišči. — Heiterkeit im Centrum.)

Naglašati moram, da se mi ne zdi prav, da imajo oni gospodje, kateri nam tolikokrat očitajo, da premalo na denar pazimo, denarja za talce prazne eksperimente in da se mi čudno vidi, kako se je moglo tistih 200 gld. dati načelniku našega muzeja, ko vender v celem proračunu za take stvari ni ustav­ ljen noben kredit. Stvari, katere sem navajal, dokazujejo, da so razmere pri našem muzeji nezdrave, in mislim, da je zadnji čas, da se naš deželni odbor postavi na bolj strogo stališče in odpravi jedenkrat za vselej to žlindro iz muzeja in skuša zavod tako urediti, da bode v soglasu s tisto vrednostjo, ki jo ima za deželo Kranjsko. Na drugi strani je deželni odbor pa sploh po­ vršen glede muzeja našega. Že leta 1890. sem pred­ lagal sledečo resolucijo: „Deželnemu odboru se na­ roča, da mu je preskrbeti, da se Deschmannova knjiga „Führer durch das Landesmuseum" ali na slo­ venski jezik preloži, ali pa da se izda izvirna slo-