fine-tune/ocr_test_db/Obravnave deželnega zbora kranjskega v Ljubljani ... (11.01.1910, letnik 47, številka 18)_13.txt

700 XVIII. seja dne 11. januarja 1910. — XVIII. Sitzung am 11. Jänner 1910.

prištejejo čistemu dolgu iz leta 1907. v znesku 1,011.760 K 92 h, se kaže, da je čisti dolg konec leta 1908. znašal 1,686.582 K 42 h. Ta čisti dolg je tudi končni resultat med aktivnem stanjem v znesku 5,540.922 K 39 h in pasivnim stanjem v znesku 7,227.504 K 81 h. Od aktivnega stanja je omeniti postavko 2,079.681 K 60 h, katero vsoto je bila država dolžna deželi ob koncu leta 1908., in postavko 3,373.058jK, kateri znesek je bil konci leta 1908. naložen pri denarnih zavodih. Kakor je iz obeh računov razvidno, je meliora­ cijski zaklad popolnoma prilagoden potrebam, ki se kažejo pri melioracijskih delih, in praksa je poka­ zala, da melioracijski zaklad ne more in ne sme biti drugačen, kakor je sedaj. Omenjam tukaj še sklep deželnega zbora z dne 18. novembra 1905, s katerim se je deželni odbor pooblastil: a) da sme za vodovode, za katere so načrti iz­ delani in odobreni, brez prejšnjega posebnega do­ voljenja deželnega zbora deželne prispevke k tem napravam obljubiti in izplačati itd. b) da sme v ta namen uporabljati zaklad, usta­ novljen z zakonom 4. septembra 1900 in osobito po potrebi realizovati v § 3. tega zakona sklenjeno posojilo in c) po potrebi pomnožiti tehnično osobje pri deželnem stavbnem uradu in osobje pri deželnem knjigovodstvu. S tem sem s svojim poročilom pri kraju in le še ponovno priporočam visoki zbornici, da pritrdi sklepom finančnega odseka.

Deželni glavar:

Debata je otvorjena, k besedi se je oglasil gospod poslanec Mandelj.

Poslanec Mandelj:

Visoka zbornica ! Prvo je pri tem melioracijskem zakladu, da si predočimo na kaki zakoniti podlagi se je ustvaril ta zaklad. Ustanovil se je namreč me­ lioracijski zaklad na podlagi zakona iz leta 1900 in ta zakon je imel namen ustanoviti nekako deželno kulturno banko, iz katere si bodo občine in druge korporacije izposojale denarja v melioracijske in druge take svrhe deželne kulture. Obenem se je pa določilo v tem zakonu, da se sme ena tretjina porabiti v nepovračljive prispevke za deželno kul­ turo in pri tem je bilo mišljeno, da dobi dežela to tretjino na razpolago in da je ne bo treba vračati. Tako je bilo sklenjeno leta 1900 in ta sklep se je realiziral šele leta 1907. Najelo se je pri sporo- banki posojilo 4,000.000 K pod ugodnimi pogoji, in jaz morem gospodu komerčnemu svetniku Povšetu le čestitati, da se mu je posrečilo najetje tega posojila pod takimi pogoji.(Poročevalec — Berichterstatter Povše: „Ne jaz, deželni odbor je najel!“) Če pa najeni strani to pripoznavam, pa na drugi strani nikakor ne morem

soglašati z načinom, kako se je ravnalo s tem po­ sojilom. Priznavam, da zakon iz leta 1900, kakor se glasi v celoti, ni bil posebno srečen, da je neo­ kreten in v nekaterih ozirih neizvršljiv, ampak zakon je bil enkrat tukaj, in od leta 1900 do leta 1907- je bilo dovolj časa, premišljevati, ali in kako naj bi se eventualno predrugačil. Res so bile razmere nenormalne, ali za to bi se vendar bila lahko našla kaka pot. To se ni zgodilo, ampak najelo se je posojilo na podlagi starega zakona in potem ko je bilo posojilo tu, se je zapustila zakonska podlaga in napravil se je nekak melioracijski zaklad brez vsake zakonite podlage. (Poslanec — Abgeordneter dr. Šušteršič: „Nezakonski zaklad!“) Gospoda, prvo kar se je storilo je bilo, da so se gotove vsote re- fundirale tistim zakladom, iz katerih je črpal deželni odbor denar za one potrebe, za katere ni imel pokritja, in so se tako, rekel bi, mašile luknje v de­ želnem gospodarstvu. To je bilo približno 800.000 K. Nič novega in tudi nič genijalnega ni bilo, da se je to zgodilo (Poslanec — Abgeordneter dr. Tavčar: „Se bo še zgodilo!“). Opozarjam samo na slučaj, ko je bilo v Gradcu tako gospodarstvo in so prišli v silno težavni položaj, ki se je lansko leto saniral z velikim posojilom 30 000.000 K. To, da se je re- fundiralo iz tega zaklada, je torej prvo, kar mi ni všeč. Drugo, da se je državi dalo posojilo okroglih 2,000.000 K za barje in sicer do 41 / 4 %, pravzaprav po 41%, ali če se upošteva kurz, znaša to približno 41 / 4 %. Ali jaz opozarjam, da določa zakon, da se posojila ne smejo dajati pod 41/2%, in da deželni odbor ni upravičen dajati posojil pod obrestno mero 4%% ako v to ne privoli kvalificirana večina deželnega zbora. Na to se ni oziralo in to je drugo, kar meni ni všeč. Tretje je pa to, da se iz tega zaklada plačujejo obresti za najeto posojilo. Na strani osmi računskega sklepa mehoračnega zaklada čitam : „Pasivno stanje“. Skupne obresti iz 1. 1908.: 165.000 K in razvidel sem, da se s tem plačujejo obresti tega posojila. V računskem sklepu za de­ želni zaklad pa te postavke niti kakega delnega zneska med „dolgovi“ ne nahajam. Abstrahujem od tega, da se ni držalo zakona, ampak to bije v obraz tudi vsakemu pametnemu budgetiranju. Ta uredba je nekak novodobni Kronos, ki žre svoje lastne otroke, samo s tem razločkom, da se je Kronos redil in dobro počutil, nasprotno se pa naš me­ lioracijski zaklad manjša, dobiva jelko in ostal bo na­ zadnje deželi samo krepak otrok v podobi 4,000 000 K dolga, kateri bo le deloma s posojili državi in in­ teresentom pokrit. Gospoda moja, smatral sem potrebno to na­ vesti zaradi tega, da se stvar, v kolikor se da, sa­ nira, in pa da mi, ko nastopamo gospodarstvo in tudi odgovornost za deželno gospodarstvo, da mi to stvar takoj spravimo na pravo pot in damo di­ rektive referentu v deželnem odboru, da to stvar uredi, kolikor je to sploh mogoče.

In pa, gospoda od prejšnje večine, še na nekaj bi opozoril. Leta 1900, ko se je sklenil ta zakon, takrat se je govorilo, da je treba, če se naj m e po-