fine-tune/ocr_test_db/Obravnave deželnega zbora k...

17 lines
6.2 KiB
Plaintext
Executable File
Raw Blame History

This file contains invisible Unicode characters!

This file contains invisible Unicode characters that may be processed differently from what appears below. If your use case is intentional and legitimate, you can safely ignore this warning. Use the Escape button to reveal hidden characters.

X. seja dne 5. maja 1893. — X. Sitzung am 5. Mai 1893. 245
argument prav srečno vpletel v svoje izpeljave. To je tisto vprašanje, katerega važnost jaz vedno poudarjam, d i namreč treba misliti na dislokacijo naših dobrodelnih naprav. Mene n. pr. jako veseli, da pridemo v Novem Mestu do tega, da nam bode tako zaslužni red usmi­ ljenih bratov napravil bolnico za moške, in jaz bi že tukaj naglašal, da bi na vsak način kazalo ustanoviti tudi ženski oddelek ali napraviti tudi bolnico za ženske. Tacik naprav bode več treba, na Gorenjskem, recimo n pr. v Kranji, na Notranjskem v Postojini, in gotovo bode tudi v resnici prišlo do tega, ali s tem pa ni do­ kazano, da razširjatve za teh 51 postelj v naši bolnici ne bi bilo treba, da bi bilo odveč ono, proti komur ugovarja gospod kanonik Klun. Kajti, gospoda moja, le pomislite, da od teh 51 postelj, za katere je treba razširiti bolnico, pripada 16 postelj na kirurgični in 12 na okulistični oddelek in v ta dva oddelka centralne bolnice bodo zinirom prihajali bolniki od vseh strani, navzlic temu, da bodemo imeli še druge bolnice dis­ locirane po deželi. Posrečilo se nam je dobiti izborna specijalista baš za ta dva oddelka in kdor je bolan na očeh n. pr., ne bo šel v Novomeško bolnico, temveč prišel bode k speeijalistu v Ljubljano in ravno tako se težavne lcirur- gične operacije ne bodo zvrševale zunaj na deželi, temveč ljudje bodo prihajali v Ljubljano, kjer bode boljše preskrbljeno za vse potrebe. Zaradi tega pa menim, da je popolnoma umestno bilo, misliti na raz­ širjenje prostorov. Gospod kanonik Klun pa je prišel še z nekim drugim argumentom: kazal je na bodoči naš proračun. V tem oziru bi ga jaz prav za prav lahko tožil zaradi motenja obrti, «wegen Gewcrbestörung» (veselost — Heiter­ keit), kajti odkar zavzemam v tej zbornici čast, biti referent deželnega zaklada, Vam že leto za letom pri- digujem, ne bodite preveč optimistični, pridejo časi, ko proračun naš ne bo več tako ugoden — in v istini je že sedaj le na videz ugoden — ali kako pa zbolj­ šati to deželno gospodarstvo? Ali misli kolega Klun sanirati proračun s tem, da hoče prihraniti pri bolnični zgradbi bornih 14.000 gld., ali recimo tudi 20.000 gld. Tukaj treba nekoliko več razsodnosti, treba delavnosti m energije. Pred vsem treba z nekim pogumom misliti na to, da se otvorijo deželnim financam novi viri do­ hodkov ter ne nalagajo vsa bremena na rame davko­ plačevalcev ; potem, da skušamo s koristnimi investici­ jami — tudi dolenjska železnica spada sem — pomnožiti davčno silo našega ljudstva. Glavna stvar je pozitivna akcija, z golimi prihranki se dejansko ne doseže Bog zna koliko. Mi vidimo to tudi pri državnih financah. Proračun naš torej narašča. Če jaz ugovarjam ne­ katerim troskom, ki pa sicer jako vnetega zagovornika nahajajo baš pri tovarišu gospodu Klunu, se to godi ~ skoro bi dejal — iz pedagogičnih ozirov. Ugo­ varjam namreč nekaterim lahkomiselnim podporam, kakor so se udomačile pri nas v zadnjih letih, ker se ■ni vidijo škodljive, ker zamorč gospodarsko samo­ stojnost med ljudstvom. In sedaj, predno končam, še eno besedo, še eno osebno opazko. Gospod kanonik Klun je govoril med dmgim tudi o dolenjski železnici ter kazal na veli­
kanske nevarnosti, katere prete deželnemu zakladu od te strani. Poznam to melodijo, mislim pa, da bi bil bolje molčal o tem. Meni se vidi, da bi bilo veliko bolje za tovariša Kluna, ki ima sicer obilo darov in zaslug, katerih ne bi mu hotel kratiti, ako bi on sploh nekako v zatišji ostal, kakor hitro se izprego- vori o železnicah. (Živahna veselost v središči in na desni — Lebhafte Heiterkeit im Centrum und rechts.) Pri železničnih vprašanjih je enkrat nespreten in ne­ srečen ; on povzdiguje tisto, o katerem cela dežela sodi, da je napaka (Poslanec Klun: — Abgeordneter Klun : «Ni res!»); kolega Klun ugovarja, jaz ga le spominjam na njegov panegirik, ki ga je pel južni železnici ravno takrat, ko je izdelovala takozvano reformno tarifo (smeh v središči — Gelächter im Centrum ; klici —- Rufe : «Dobro, dobro!»), ko pa je šlo za dolenjsko železnico, ne le pri njem nismo našli nobene podpore, temveč v glavnih vprašanjih morali smo se celo boriti z njegovim nasprotstvom. S temi besedami se poslavljam od gospoda Kluna in priporočam visoki zbornici, da sprejme predloge finančnega odseka in resolucije tovariša gospoda viteza dr. Bleiweisa. (Živahno odobravanje v središči in med somišljeniki na levi — Lebhafter Beifall im Centrum und unter den Gesinnungsgenossen links.)
(Deželnega glavarja namestnik baron Oton Apfal- trern prevzame predsedstvo — Land eshauptmann-Stell- vertreter Otto Baron Apfaltrern übernimmt den Vorsitz.)
Landeshauptmann-Stellvertreter Saro» Apfaltrern:
Wünscht noch einer der Herren zu sprechen? (Nihče se ne oglasi. — Niemand meldet sich.) Nachdem dies nicht der Fall ist, ertheile ich dem Herrn Berichterstatter das Schlusswort.
Berichterstatter Luckniann:
Die geehrten Herren, welche für die Anträge des Finanzausschusses eingetreten sind, und speciell der un­ mittelbare Herr Vorredner, haben mir meine Aufgabe wesentlich erleichtert, ich glaube, sie haben die Ausführungen des Herrn Abgeordneten Klun nahezu vollständig widerlegt. Auch der erste Redner, der Herr Abgeordnete Dr. Bleiweis, hat hauptsächlich für die Anträge des Finanzausschusses gesprochen und dieselben eingehend begründet und nur in der Richtung sein Bedauern ausgesprochen, dass der Bau­ grund des Spitals nicht der Stadtgemeinde Laibach ineor- porirt ist. Letzterer Umstand hängt mit dem Bauplane nicht zusammen, ich setze aber voraus, dass der Landesausschuss alles mögliche thun wird, um die Jncorporirung zu bewerk­ stelligen. Aber selbst in dem Falle, als dies nicht gelingen sollte, wird die Gemeinde Udmat in der Lage sein, gegen Vergütung der bezüglichen Kosten die Transportirung der Siechen in deren Heimatsgemeinden zu veranlassen, damit sie nicht im Siechen-, respective Krankenhause, länger als nothwendig ist, bleiben; dies wird jede Gemeinde thun können, wenn ihr die betreffenden Kosten ersetzt werden. . Es ist auch davon gesprochen worden, ob es praktisch wäre, das Siechenhaus und das Krankenhaus auf einem